Legalne ugrabitve otrok

Legalne ugrabitve otrok

V Door – Društvu za Otroke, Očetovstvo in Resnico dajemo razlago razlogov, ki so nenazadnje pripeljali tudi do ravnanje velenjskega centa za socialno delo, ki je dva mladoletna otroka legalno ugrabilo iz domačega okolja. Nenazadnje zato, ker se bodo podobni primeri še dogajali.

Razlogi za legalne ugrabitve otrok se skrivajo v nestrokovnem in skorumpiranem okolju…in če v delu centrov za socialno delo (csd) ne bo zakonskih in kadrovskih sprememb, bo tako tudi ostalo. Delovanje celotnega socialno sodnega sistema in tudi sodne prakse na področju ločitvenih postopkov, danes v pomembnem številu ni v korist otrok. V čigavo korist pa je? Odgovor najdemo v nadaljevanju.

V medijih praviloma najdejo prostor le nekateri primeri, praviloma tisti, pri katerih je bil nekdo umorjen…javnosti pa ostanejo skrite vsakodnevne tragedije, ko so iz istega razloga – nestrokovnega ​in skorumpiranega ravnanja delavcev csd, otroci legalno ugrabljeni enemu izmed staršev, praviloma očetu. 

Povod za obravnave družin na csd-jih so po navadi ločitveni postopki in z njim povezane dodelitve otrok v vzgojo in varstvo. V njih csd-ji v veliko primerih diskriminatorno obravnavajo družinsko problematiko in svetujejo dodelitev otrok praviloma materam. V sfeminiziranem socialno sodnem sistemu so torej diskriminirani očetje. Problem diskriminacije ni vezan le na posamezen csd ali eno  družinsko sodišče.  Je vseslovenski! Torej gre za sistemski problem.  Sistemsko ga je torej potrebno tudi rešiti. Že leta 2009 je nanj v Načelnem mnenju št. 164 opozorila Komisija za preprečevanje korupcije, ki ga je ocenila kot koruptivno dejanje. KPK je v njem tudi predlagala ustanovitev medresorskega telesa, ki bi to problematiko lahko rešilo. Rešilo življenja, ki sedaj ugašajo in preprečila stisko, ki jo živijo otroci brez očetov in očetje brez otrok. Komu je v korist, da te komisije ni? Komu je v korist, da namesto, da bi se staršem v stiski (kar ločitev zagotovo je) pomagalo, se jih pošilja po “pravico” na sodišča, ki so najmanj primeren prostor za reševanje različnih vzorcev iz primarnih družin. Korist imajo tisti, ki od te stiske živijo: odvetniki, sodni izvedenci in imetniki služb, ki imajo zaradi tega zagotovljeno delo. Vsi ti neetični zaslužkarji so po našem mnenju generator obstoječega stanja​

In ti se nikoli ne vprašajo, kako huda stiska je, če ti nek uradnik– sicer legalno, ugrabi otroka. In kako hude so posledice odraščanja otroka brez enega od staršev. Dolgoletni sodni postopki so za neetične zaslužkarje lahek vir denarja. Ob sedanji zakonski ureditvi so jalova pravdanja (med njimi namreč otroci tudi odrastejo) žalostno dejstvo in  trdimo, da je še malo takih staršev, ki se jim po več letih boja za svojega otroka, ne utrga film in niso več sposobni kontrole svojih dejanj. Potem pa beremo v črni kroniki, da se je moški na Ižanki z avtom zaletel v policista in ga ubil, ali da je oče iz osmega nadstropja v Mostah v smrt skočil s svojo hčerko, ali da je mati v Sežani zadavila svoja otroka… Tudi kakšen vrat manj bi bil porezan, v kolikor bi pristojne institucije odpravile korupcijo v svojih vrstah.  Ko smo predstavniki Door Darjo Kuzmanič Korva iz Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, že pred dvema mesecema, opozorili na diskriminacijo/korupcijo v njihovih enotah, je odvrnila, da je neproblematična, saj gre po njihovem mnenju zgolj za osamljene primere. Koliko teh osamljenih primerov bo še moralo končati v mlaki krvi ali v joku otrok, ki pod odejo naskrivaj pogrešajo svojega očeta, ki pa ne more do njih. Koliko litrov krvi in solza je potrebno, da bo korupcija v csd-jih postala problematična?​​

Zakonodaja, ki ureja ločitvene postopke je neustrezna, skupaj s sodno prakso je celo v nasprotju z ustavo (54. člen), saj se v ločitvenih postopkih otroci praviloma dodeljujejo materam. Zakaj njim? Ne zato, ker bi bilo to v korist otrok, kot to predvideva zakon, pač pa zato, ker si to želijo matere (!). To izjavlja celo vodja družinskega sodišča v Ljubljani, sodnica Irma Kirin (Polnočni klub, od 26:40 minute naprej). Zgolj vprašanje časa je torej, kdaj se bo zgodila naslednja tragedija.

V društvu Door imamo pripravljene zakonske rešitve, ki bi sedanje stiske otrok in staršev v ločitveni postopkih odpravile. Vključili smo jih v 105. in 106. člen ZZZDR, skupaj s preambulo v 10. točkah.

Predstavili smo jih tudi  že gospodu Andreju Del Fabru na Direktoratu za družino. Njegov odziv je bil hladen in je celo zavrnil njihovo vključitev v ZZZDR, ki je sedaj sicer v pripravi.

Že pred mesecem dni smo predlog zakonskih rešitev ZZZDR poslali tudi Vlasti Nussdorfer na Urad varuha človekovih pravic. Njen odgovor še vedno čakamo. Pa bi mnenje o našem predlogu moralo biti za vodstvo Urada ne prezahtevno delo, saj so v njem izključno pravniki. Ali pa je mogoče ravno to ovira? Tudi dosedanje večletne prošnje posameznih očetov, ki so na Uradu opozarjali na neustrezno sodno in socialno prakso, so ostala brez ustrezne odziva Urada. To nas skrbi.

Skupnost centrov za socialno delo Slovenije že nekaj časa brezuspešno opozarjamo, da bi moralo pripraviti vsaj “Protokol za ravnanje strokovnih delavcev” v primerih zahtevnejših obravnav staršev. Brez strokovnega Protokola se usode otrok prepušča trenutnemu navdihu morebiti moralno nerazsodne strokovne delavke in njenemu morebiti skorumpiranemu direktorju/ici.

Po informacijah očetov, ki rešitev za nepravilnosti v postopkih na csd brezuspešno iščejo na Socialni inšpekciji, lahko sklepamo, da ta v povezavi  z zgoraj naštetimi subjekti, deluje kartelno. To je glede na dejstvo, da je direktor Peter Stefanoski bivši delavec Centra za socialno delo, povsem mogoče.

Sedaj pa predstavniki zgoraj naštetih inštitucij v medijih, po velenjskem dogodku zgolj opravičujejo in v najboljšem primeru izražajo skrb zaradi sedanje sodno socialne prakse, ki je v skrajnih primerih pripeljala celo ​do nepotrebnih smrti.V Door pa izražamo zaskrbljenost zaradi delovanja inštitucij, ki bi to lahko in morale preprečiti.​

Naš predlog zakonske spremembe ZZZDR gre v smer uveljavitve “so starševstva”. So-starševstvo po razlagi društva Door pomeni, da sta v primeru ločitve, oba starša dolžna še naprej uravnoteženo skrbeti za vzgojo in varstvo svojih otrok.  Dolžnost skrbeti za svoje otroke, je podana že s spočetjem in je ločitev ne more prekiniti.

V kolikor se uveljavi zakon so-starševstva, ob istočasnem preganjanju krivih ovadb, odpade tudi motiv za lažne prijave enega od staršev (nasilje nad partnerjem, otroci, pedofilija) nad drugim. Lažna prijava v sedanji sodni  praksi namreč z začasno odredbo zelo enostavno  odstrani obtoženega starša (praviloma očeta) od njegovega otroka in omogoči intenziviranje odtujevanja otroka. To je  nedopustno tudi zato, ker je odraščanje enkraten proces in je vsak dan brez ustreznega stika otroka s staršem, nepovratno izgubljen. V odsotnosti očetov pa matere namesto pravljic za lahko noč, svojim otrokom lahko nemoteno pripovedujejo izmišljotine o njihovih očetih ter jim pripisuje vsa mogoča in nemogoča čarovništva in hudodelstva.​ 

V Door ne poznamo niti enega primera, da bi se lažna prijava obsodila. Poznamo pa veliko zgodb, podobni tisti, ko se je hči ob polnoletnosti sama vrnila živeti k očetu (več kot očitno po nedolžnem) obsojenemu pedofilije, zaradi česar hčere ni smel videti od njenega zgodnjega otroštva. Zelo verjetno je bilo kaj narobe tudi pri odločanju sodišča, da očetu dodeli enega otroka, do drugega pa ta ne more zaradi obtožbe pedofilije. In takih zgodb pri katerih sodišče očitno obsoja po krivem, imamo v Door za zajeten dosje. Sodišča nimajo znanja, da bi reševalo zahtevne družinske vzorce iz primarnih družin, ki so praviloma vzrok družinskim stiskam. In neposrečeni vedenjski vzorci tudi ne smejo biti predmet kazenskih ovadb, pač povod za strokovno pomoč staršema.

Absurdno je, da se sodišča v pomanjkanju strokovnega znanja družinske psihologije in patologije, zatekajo po pomoč k mladoletnim otrokom! V neformalnih pogovorih jih sodnice sprašujejo za mnenje o tem ali naj imajo stike z obema staršema ali ne. In to tudi tiste otroke, ki so žrtve sindroma PAS (Parental Alienation Syndrome). PAS – sindrom odtujevanja otrok, je sicer podrobno opisan v znanstveni literaturi. Slovenska družinska sodišča v nasprotju z napredno evropsko zakonodajo, pa ga ne priznavajo in slovenski izvedenci ga niso sposobni ugotoviti.

Zakonski predlog spremembe ZZZDR, ki ga je pripravil Door, predvideva rešitev tudi za tiste starše, ki se sami ne morejo sporazumeti glede so-starševstva. Namesto, da svoje razlike še poglabljajo v dolgoletnih in dragih sodnih postopkih, se po naši dikciji pod zakonsko obligacijo morajo udeležiti Programa izboljšave med starševske komunikacije. Tudi ta Program je strokovni svet Door že izdelal.

V Door torej predlagamo:

  • namesto legalnih ugrabitev – so-starševstvo
  • namesto dolgoletnih sodnih postopkov – udeležbo na strokovnem programu za izboljšavo med-starševske ​komunikacije
  • namesto lova na čarovnike – ugotavljanje indoktrinacije in sindroma PAS
  • mladoletne otroke je potrebno v celoti izključiti iz ločitvenih postopkov.

Znano je dejstvo, da se v ločitvenih postopkih na sodiščih ne prerekata mož in žena pač pa starš, ki so mu bili otroci dodeljeni in starš, ki je ostal brez ustreznih stikov s svojimi otroki.

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *