Razmišljanje o politiki in diskriminaciji očetov

Politične stranke so zainteresirane za reševanje družbenih problemov, le v toliko, v kolikor jim to omogoči zmago na volitvah ali pa ohranitev pridobljene zmage. Zato ne vidim prav nobenega razloga, da bi se katera od strank resnično zavzemala za odpravo neustavnega “dodeljevanja” otrok le enemu od staršev in kasnejšemu preprečevanju stikov, predvsem na osnovi obtožb o nasilju in spolnih zlorabah. V družbi pač trenutno velja, da lahko matere bolje poskrbijo za otroke ter da so moški že po pravilu nasilni. Zavzemanje za očete, ki so ovadeni zaradi nasilja in spolnih zlorab, pač ne prinaša volilnih glasov.

 Mediji, ki jih ljudje še berejo, poslušajo in gledajo, ne problematizirajo tragičnih družinskih zgodb, na teoretičnem in sistemskem nivoju, temveč na nivoju osebnih zgodb, ki pa so namenjene temu, da se prejemniki informacij počutijo bolje, saj gre drugim še slabše kot njim.

 Zaveznikov za “pravice” očetov torej ni prav veliko. Zaveznike se lahko išče le na dveh področjih. Prvo je zakonitost in enakopravnost v smislu doslednega uresničevanja ustavne pravice obeh staršev do vzgoje in izobraževanja otrok. Drugo pa dokazovanje, da sta za otrokov razvoj potrebna oba starša.

 Pri kršenju ustave in človekovih pravic bodo argumente “očetov” težko zavrnile politične stranke in nevladni sektor, ki se deklarira za nosilca boja za človekove pravice. Pri pomembnosti očeta v otrokovem razvoju pa se odpira široko polje čustvenih razprav za medije in “stroko”.

 Glede na to, da zaveznikov ni veliko ali skoraj nič, je nespametno ustvarjati nasprotnike. Preferiranje ene stranke pred drugimi,  je lahko osebno početje, ne pa stališče društva, ki potrebuje podporo vladajočih strank in ki nikoli ne ve katera stranka bo na volitvah zmagala.

 Prav tako je nepotrebno ali celo škodljivo zaletavanje v delovanje drugih družbenih skupin, ki so prav tako (ali pa so vsaj bile) marginalizirane in so objektivni zavezniki pri zavzemanju za človekove pravice, pa če to hočejo ali ne.

 Defeminizacija sodstva, vzgoje in socialnega dela pa je tek na dolge proge, ki ne vemo kako se bo končal.  

Jože Primožič

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Comments are closed.