Sostarševstvo

DOOR je že leta 2016 predstavil Sostarševstvo kot novo ločitveno paradigmo, ki rešuje problem dolgoletnih, dragih in diskriminatornih razveznih postopkov.

Sostarševstvo:

Sostarševstvo vsebuje 6 obveznih elementov:

  • V DZ uvaja definicijo največje koristi otrok, ki je usklajena glede na mnenje psihologov, zdravnikov, antropologov, sociologov,…: “Uravnotežen stik otrok z obema staršema tudi po razvezi”. V razveznih postopkih danes se veliko časa (let), za vsak starševski par posebej, za vsakega otroka posebej,… porabi ravno za ugotavljanje največje koristi otrok. Skrajno neresno se nam zdi o tem na sodiščih spraševati mladoletne otroke; po tem, ko se o tem nista mogla niti s pomočjo odvetnikov dogovoriti starša, uskladiti izvedenci in odločiti sodnica. Če otroka ne sprašujemo ali bi hodil v šolo, ali bi na kolesu nosil čelado,… ga ne bomo niti tega ali bi odraščal z obema staršema. O tem smo se zedinili odrasli strokovnjaki. Otroci so na slovenskih sodiščih sicer pogosto, nekateri celo deset in večkrat, sogovorniki sodnic, policije, delavcev na CSD. Za njih je to izredno travmatična izkušnja.
  • V primeru razveze sta oba starša še naprej obvezna skrbeti za skupne otroke – uravnoteženo (a priori sodna odločitev). Vzgoja otrok ni zgolj pravica, je tudi dolžnost starša. Če kateri od staršev ne razume potrebe svojega otroka tudi po drugem staršu, se mu s sodno odločbo lahko zmanjšuje njegov čas preživet z otrokom. Na drugi strani pa povečuje denarni prispevek v skupno starševsko blagajno. Ta ukrep deluje tudi kot varovalka.
  • Sodišče ima zakonsko možnost, da starša napoti na obvezni program izboljšave medstarševske komunikacije. Sodne dvorane so najmanj primeren prostor za razreševanje partnerskih težav. Praviloma je zanje nujno strokovno, celo terapevtsko razreševanje nekompatibilnih vzorcev iz primarnih družin. Ti so praviloma globoki, dolgotrajni in težko v celoti rešljivi.  Z mediacijo pa sploh ne. Opozarjamo tudi, da morajo terapevti med izvajanjem programov imeti možnost sodelovanja s sodišči. Sodišča morajo dobiti povratno informacijo o tem ali nek starš razume potrebo skupnih  otrok po uravnoteženem stiku tudi z drugim staršem. Če je ne razume, se njemu zmanjšuje čas preživet z otrokom, ter sorazmerno povečuje finančni vložek v skupno starševsko blagajno (spodaj). To se nam zdi tudi primerna varovalka za dvom v uspešnost takih programov, ki ga v svojem izvajanju omenja tudi dr. Mateja Končina Peternel.
  • Sodišča morajo dosledno preganjati lažne ovadbe vseh oblik nasilništva, in jih sankcionirati. Preko njih se namreč z lahkoto lahko izogiba največji koristi otrok. Posledica prijave nasilništva praviloma vodi v izdajo začasne odredbe prepovedi stika starša, praviloma očeta, z otrokom. Pogosto postane relativno trajna. Razumemo in podpiramo zakonsko možnost, da se na ta način ščiti morebitna žrtev a ugotavljanje resničnosti prijave mora biti absolutno prioritetno. In lažna prijava sankcionirana. Na ta žgoči problem so opozorili tudi že odvetniki in celo sodnice (vir: izjava odvetnice Simone Marko, Odmevi, 29. 3. 2018). O njem žal molči odvetniška zbornica, Urad varuha človekovih pravic in tožilstvo. Ne poznamo niti enega primera, da bi se lažna prijava nasilništva v Sloveniji sankcionirala. Če nič drugega je to motiv za nadaljevanje take izprijene prakse.
  • Otroci v razveznih postopkih ne sodelujejo. Za njih je vsako pojavljanje na sodiščih, policiji, žal tudi CSD, travmatično. Njihovo izjavljanje o tem pri kateremu staršu bi bili raje, je pogosto odvisno od dnevne situacije odnosa s staršem. Je tudi podlaga za hude občutke krivde. Praviloma so celo žrtve PAS in s posledicami podobnimi Štokholmskemu sindromu.  S tem bi kršili tudi Konvencijo o otrokovih pravicah. Poleg osnovne dikcije v KOP, je za ta namen potrebno upoštevati tudi njene dodatke in komentarje: CRC, General Comments n.:12 (2009). Predvsem člene 21, 22 in 23, ki opozarjajo nato, da mora biti otrokova volja svobodna in ne predmet manipulacij, nasilništva ali drugih uplivanj. Sindrom PAS pa vse to je. 
  • Preživnino nadomesti skupna starševska blagajna. Vanjo v enakih deležih prispevata oba starša. Finančne potrebe otrok se določijo za vsako starost posebej in predstavljajo obvezni minimum, ki ga posamezni starš mora prispevati. Starši  seveda lahko prispevajo več. Iz dosedanje sodne prakse je razvidno, da se danes preživnina pogosto uporablja za izsiljevanje, kazen,…in dodatno podaljšuje in draži sodne postopke.
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Comments are closed.