Otroci so orožje (komentar Varuhovih navedb)

13. 5. 2024

Varuha človekovih pravic (Varuh) se je 9. 5. 2024 odzval (Dopis_21.0-13-2024-4) na dopis Društva DOOR z dne 8. 4.2024 (Objava). V nadaljevanju dodajamo naš komentar na Varuhov dokument .

VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC OB ZAKLJUČKU DOPISA  UGOTAVLJA, DA SO PRAVNA SREDSTVA V LOČITVENIH POSTOPKIH V RS UPORABLJENA TUDI KOT OROŽJE V PRIMERU NESTRINJANJA ENE OD STRANI V POSTOPKU IN DA JE TO NA DANAŠNJI STOPNJI RAZVOJA DRUŽBE IN PRAVNEGA SISTEMA DALEČ NAJBOLJŠI (!) NAČIN OPOZARJANJA IN ODPRAVLJANJA VSEH MOREBITNIH NAPAK V POSTOPKIH, KJER SE ODLOČA O OTROCIH.

GOSPOD PETER SVETINA JE V SVOJI IZJAVI NA ZELO VLJUDEN NAČIN KRITIČEN DO ODGOVORNIH, SAJ BI LAHKO NEPOSREDNO ZAPISAL, DA NAŠ PRAVNI SISTEM OMOGOČA UPORABO OTROK KOT OROŽJE ZA DOSEGANJE CILJEV.

Upamo, da smo si edini: sodno socialni ločitveni sistem, ki dopušča, da se kot orožje za doseganje ciljev uporabljajo otroci, je potrebno spremeniti!

Spoštovani

Uvodoma izražamo zadovoljstvo zaradi Varuhovih pritrditev mnogim našim opozorilom v javnem pozivu z dne 8.4.2024. Pri nekaterih drugih navedbah se z njim razlikujemo zgolj v mnenju glede pogostosti določenih nedopustnih pojavov, a istočasno tudi Varuh opozarja, da odstotek pogostosti nepravilnosti, ko gre za otroke, ne sme biti merilo. Vsak je previsok in nedopusten. Pri večini ostalih naših navedbah Varuh nakazuje rešitev v natančnejši dorečenosti naših predlogov. To starši z veseljem naredimo. Za uresničitev tega pa je potrebno vzpostaviti dialog, ki ga pa naslovniki tega dopisa do sedaj niste omogočili.

Varuhov dopis vsekakor vidimo kot dobro osnovo za izmenjavo mnenj glede potrebnih zakonskih sprememb.

Naše mnenje in mnenje Varuha sta si edini glede določitve glavnega problema ločitvenih postopkov – njihove nesprejemljive dolžine, saj se pogosto vlečejo več let. V primeru implementacije DOORove ločitvene paradigme Sostarševstvo – Uravnoteženo starševstvo, bi se ločitveni postopki skrajšali na zgolj par mesecev, ne da bi to škodovalo kakovosti odločitev. Nasprotno. Le smiselno jo je potrebno vključiti v posamezne zakonske člene, na kar opozarja tudi Varuh. Že samo zapis definicije največje koristi otrok bi preprečil večino zlorab tako nepravdnih kot tudi kazenskih postopkov in s tem večino razogov za zavlačevanje. Obstoječa zakonodaja in način vodenja teh postopkov, ki ne preprečuje zakonsko dovoljenih zlorab, katerih se poslužujejo sicer legitimno, a vendarle neetično odvetniki, pa danes predstavljajo resno oviro namesto urejenega pravnega okolja. Nedefinirana največja korist otrok pa izgovor zanje.

Varuh prav tako priznava, da so lažne obtožbe nasilja prisotne v ločitvenih postopkih. Pravilno ugotavlja, da je tak postopek, ki doseže svoj nelegitimen cilj in je v nasprotju z otrokovim najboljšim interesom, nedopusten in nesprejemljiv. Pogostost takih primerov je predmet analize a je v vsakem primeru nedopusten. Če pa obstajajo zakonski pogoji za obravnavo teh primerov, kot trdi Varuh, kako to, da ne poznamo niti enega primera kaznovanja lažne prijaviteljice?! In zakaj se potem kljub temu uspešno uporabljajo za pridobivanje prednosti pri odločanju o vzgoji in varstvu otrok ter pri odločanju, kateri starš bo imel stike z otrokom, ali celo za izločitev enega od staršev (običajno očeta) iz življenja otroka. Dve vprašanji, ki nakazujeta na obstoj sistemskega problema.

Varuh, tako kot mi, nakazuje potrebo po zakonskih spremembah, da bi se otrokova korist ustrezno zaščitila, bodisi v smislu zaščite pred potencialnim nasiljem, ki bi mu lahko bil izpostavljen v prihodnosti, bodisi v smislu omogočanja izvajanja starševske skrbi staršu, ki je bil neutemeljeno obtožen nasilja, zaradi česar so bili otroku z začasnimi ukrepi omejeni stiki z domnevno nasilnim staršem. Slovenski pravni sistem oomogoča celo samovoljno neizvajanje stikov, ko ti niso prepovedani. Vsekakor je potrebno radikalno skrajšati roke za ugotavljanje morebitne nasilnosti, podobno kot je to urejeno pri pripornih rokih. Čas dovoljene odsotnosti osumljenega starša od otroka naj se šteje v dnevih in ne v letih, kot je sedaj praksa. Na drugi strani pa ustrezno hitra obsodba in kazenska sankcija za nasilneža/nasilnico. V tem primeru tudi ne vidimo razloga za razlikovanje psihičnega od fizičnega nasilja. Na tem mestu omenjamo tudi nesprejemljivost Pravilnika o sodelovanju organov ter delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov (MDT) in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini, na podlagi katerega je razvidno, da že ustanovitev MDT, ki je narejena zgolj na podlagi prijave (brez preverjanja, brez zaslišanja, brez dokazov), opredeli domnevno žrtev nasilja za žrtev nasilja in domnevnega povzročitelja nasilja za povzročitelja nasilja, v primerih, da je to oče. In očetje o ustanovitvi MDT praviloma sploh niso obveščeni. Še koga to spominja na lov na čarovnike?!

Razumemo dilemo Varuha glede našega predloga o obveznem vključevanja staršev v program izboljšanja medstarševske komunikacije (terapije). Pristajamo, da ta ni nujno obvezna. Motiviranost starša, da se vendarle vključi v ustrezni program, lahko dosežemo preko zmanjševanja stika z otrokom pri staršu, ki ne razume potrebe otroka po uravnoteženem stiku z obema staršema. Dodatno se temu staršu lahko poveča obvezni prispevek v skupno starševsko blagajno. Obvezni prispevek v skupno starševsko blagajno se lahko povečuje tudi tistemu staršu, ki zavrača ukvarjanje s svojim otrokom. Vse to so sestavni elementi ločitvene paradigme Sostarševstvo – Uravnoteženo starševstvo. Skrb za otroka ni samo pravica, ampak tudi dolžnost.

Pozdravljamo stališče Varuha, da otroku ni primerno prepustiti odločitve, kateremu od staršev bo zaupan v varstvo in vzgojo. To se ujema s stališčem DOORa. Pravica otroka do izražanja mnenja v ločitvenih postopkih, ki pa jo omenja Varuh, je še posebej problematična, če gre za izjave otrok, ki so žrtve čustvenega/psihičnega nasilja (odtujevanja s strani starša), kar je v ločitvenih postopkih pogosto, ne izjema. To prepoveduje tudi KOP. Obstoju vpletanja staršev v izjavljanje otrok pritrdi tudi Varuh. Njegove trditve, da so izjave otrok večinoma dane izven obravnav pred sodiščem in se mnenje pridobi v zasebnem razgovoru s sodnikom ali strokovnim delavcem centra za socialno delo ali zagovornikom otroka, ne moremo sprejeti. V pregretem ozračju ločitvenih postopkov je neresno šteti pogovor mladoletnega otroka s sodnikom, strokovnim delavcem, zagovornikom otroka za zasebnega. Še posebej pri odločanju, kateremu staršu naj se dodeli varstvo in vzgoja otroka in kako pogosti naj bodo stiki z drugim staršem, je ključnega pomena zaščita največje koristi otroka s strani države/zakona, da se zagotovi uravnotežen odnos z obema (kompetentnima) staršema. To je ključno tudi za bistveno skrajšanje ločitvenih postopkov.

Varuh se zaradi nepoznavanja ne izreka o skupni starševski blagajni kot rešitvi za nadomestilo plačevanja preživnine, strinja pa se, da sta oba starša dolžna vzdrževati skupne otroke. Skupna starševska blagajna zagotavlja prav to, pa še kaj. Predlagamo, da v medsebojni komunikaciji z Varuhom in zakonodajalcem pojasnimo in dorečemo ta predlog. Vsebuje sicer elemente, ki so že v uporabi v nemškem pravnem sistemu.

Kjer Varuh ne vidi povezave med trenutnimi problemi v ločitvenih postopkih in našim predlogom o definiciji otrokove največje koristi, vidimo rešitev v dodatni komunikaciji in možnosti pojasntve. Nam je povezava kristalno jasna. Podobno predlagamo pri določanju definicije starševske kompetentnosti in pojma primernosti uravnoteženega časa preživetega z otrokom s strani posameznega starša. Nam pa lahko Varuh razložil, kako to, da je zanj koncept otrokove največje koristi visoko abstrakten. Največja korist otrok je lahko abstraktna samo za birokratske pisce zakonov. Za otroke in starše pa je zelo otipljiva in večkrat utemeljena s strani znanstvenikov različnih disciplin: psihologov, razvojnih psihologov, antropologov, zdravnikov, kot uravnotežena in kvalitetna interakcija otroka z obema kompetentnima staršema. V slovenskem pravnem sistemu pa je danes mogoče celo to, da starš, ki mu ni odvzeta pravica do starševske skrbi, nima stikov, ker se tako odloči druga stranka v postopku. Tudi zato je nujno, da se definicija največje koristi otrok vključi v Družinski zakonik.

Varuh se strinja, da so v sistemu varovanja otrokove koristi danes prisotne težave. Mi menimo, da so te težave enake tistim, ki so bile identificirane in predstavljene s strani takratne Varuhinje že 21. oktobra 2008 na strokovnem posvetu Otrok pred sodiščem, ki ga je organiziralo Vrhovno sodišče RS, in zato takšnega stanja ne moremo sprejeti. Zahtevamo spremembe.

Varuh meni, da je povečanje števila sodb, ki gredo v smeri skupnega varstva in vzgoje, korak v pravo smer. Opozarjamo, da skupno varstvo in vzgoja ne pomenita nujno uravnoteženega stika otroka z obema staršema, vendar to sprejemamo, če je rezultat dogovora med staršema. To pa je možno le ob zelo dobri komunikaciji med ločenima staršema. V primeru sodnih odločitev o deljenem varstvu in vzgoji ali dodelitvi vzgoje enemu staršu z določitvijo stikov za drugega, vidimo rešitev v podpornem poločitvenem svetovanju staršem (mediaciji), ki bi staršem omogočilo izvajanje najboljše možne koristi za otroke. Varuh omenja matematično delitev 50/50. Mi se temu izogibamo in vztrajamo na terminu uravnoteženosti stikov. Ta je lahko različna glede na starost, da, tudi glede na spol otroka. Dojenček na primer potrebuje mamo praktično ves čas. V času adolescence, predvsem dečkov, pa je lahko tehtnica stikov bolj na strani očetov. Na tem mestu opozarjamo, da tudi termin “stik” ni najbolj primeren. V DOOR ves čas poudarjamo kvaliteto časa preživetega med otrokom in staršem. Stik pa še najbolj spominja na obisk. Kar v sedanjem pravnem sistemu na žalost velikokrat tudi je.

Predlagamo pripravo ustreznega protokola v katerega lahko vključimo tudi pomisleke in predloge izražene s strani Varuha. Protokol bi postavil okvir ravnanj obeh staršev za uresničevanje uravnoteženega starševstva. Določil bi tudi aktivnosti o katerih se morata starša dogovoriti in tiste, ki jih lahko en starš izvaja samostojno…Nad izvajanjem bi lahko bdela ustrezna nevladna organizacija ali še bolje Inštitut za uravnoteženo starševstvo (IUS). Tak način bi razbremenil tudi sodne dvorane v katerih se danes tudi po ločitvi nadaljuje boj za nekaj kar ni deljivo.

Varuh priznava, kot smo že uvodoma zapisali, da se lahko odločitve sodišč v RS izpodbijajo s pravnimi sredstvi in služijo kot sredstvo pritiska (orožje!) na nasprotno stranko v postopku. To se nam v ločitvenih postopkih zdi popolnoma nesprejemljivo, še posebej v primerih, kose  kot “kanonfutr” uporablja otroke. Nesprejemljivo je, da se Pravo obrne proti svojemu osnovnemu namenu. Kot odgovorni starši Varuhovo stališče, da je to v trenutnem stanju družbe in pravnega sistema najboljši način za opozarjanje in odpravljanje morebitnih napak, ki se pojavljajo v postopkih odločanja, ne sprejemamo. Upamo, da smo ga napačno razumeli.

V vsakem primeru bi nedvomno dosegli več, če bi odgovorni začeli sodelovati s starši. Vendarle gre za starše udeležene v nepravdne postopke, kjer se presoja in ne obsoja. V sodni dvorani sta zgolj starša, ki želita urediti svoje razmerje po ločitvi.

V času sedanje predsedniške in ministrske zasedbe, nas – starše iz Društva DOOR, še nihče ni sprejel na pogovor…