Evripidove Trojanke…ločene Slovenke
(Taltibij: »Mali, tebe pa bomo vrgli v prepad!«)
Vsaka uprizoritev Kocelijevih Trojank navduši. Še posebej tiste, ki se zaradi enega ali drugega razloga prepoznajo v zasužnjenih Trojankah in še posebej v Andromahinini bolečini ob iztrganju otroka iz naročja. Obup.
Izguba otroka je najtežje, kar se lahko primeri staršu. Preživi zgolj, če si ga iztrga s koreninami vred iz srca. Otopelost.
Tudi predstava v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pred nekaj dnevi je navdušila. Trpko. Dramatična vsebina Slovencem z lahkoto načne nacionalno hrasto, ki jo predstavlja povojna zgodovina Trsta. Ločenim staršem, ki so bojevali nesmiselno ločitveno dramo, v roke položi izmaličenega otroka. Nemoč.
Ali je resnično nemogoče, da bi se politiki zaradi masakriranih žrtev vojn odpovedali vojaškemu iskanju resnice?! Ali je resnično nemogoče, da bi strokovnjaki napisali tako ločitveno zakonodajo, ki bi preprečila ločitveno mrcvarjenje otrok staršev udeleženih v ločitvenih postopkih?! Utopija?
V Sloveniji ločitveni postopki, ki se rešujejo na sodišču, praviloma trajajo 6 in več let. Neredko celo do izgube pravnega interesa tožečega starša. V tem času so otroci pogosto brez ustreznega ali celo brez stika z enim od staršev. To pušča v razvoju otrok hude in trajne posledice. Masaker.
Stiske so hude tudi na strani obeh staršev. Tako težko, kot Trojanke sprejmejo suženjstvo in priležništvo, tako težko starš (praviloma so to očetje) sprejme stike vsak drugi vikend in sredo popoldan. Ker ve, da to ni otrokova največja korist. Ali pa še tega ne dobijo. Pa kdo zavraga slovenskim sodnicam preprečuje sodbe z uravnoteženimi stiki otrok z obema staršema!? Kdo je v slovenskem sodno socialnem ločitvenem sistemu tisti pohlepni Odisej, ki se zaradi osebnega interesa odloča opustošiti družine, tako kot je bila za vedno uničena Troja. Vprašanje je retorično saj je potrebno zgolj slediti toku denarja.
Primerjava Družinskega zakonika (DZ) z zakonodajo nekaterih drugih evropskih držav nakazuje razlog, zakaj so stiske slovenskih otrok in staršev večje od evropskih in zakaj je uresničevanje pravice (in dolžnosti) slovenskih staršev, da uravnoteženo vzgajajo svoje otroke, tako težko dosegljiva in za veliko večino tudi predraga. Zaradi statistike dodelitev otrok, ki jih v 98 odstotkih ločitvenih postopkov sodišča dodelijo materam se zdi, da so slovenske matere zmagovalke. Če pa pogledamo statistiko samomorilcev, delikventov, posameznikov, ki so tako ali drugače v življenju zašli ugotovimo, da med njimi prednjačijo otroci ločenih staršev. Ugotovimo, da slovenske matere pravzaprav delijo kruto usodo Hekabe, Kasandre, Poliksene, Helene…če jim je le kaj mar za kvaliteto življenja svojih otrok ko odrastejo.
Očetje pa kot čustvena in finančna trupla obležijo na bojnem polju. Tako kot vojaki, ki so branili Trojo.
Pregled ločitvene zakonodaje v razvitih evropskih državah (Vir) in njihova primerjava s slovenskim DZ, nam pokaže pomembno razliko. Če zahtevno zakonsko dikcijo zakonov, ki urejajo ločitvene postopke v izbranih državah (Nemčija, Švedska, Velika Britanija, Francija, Avstrija) strnemo v en stavek, ugotovimo:
- V Nemčiji…po razvezi zakonske zveze otrok praviloma ostane v varstvu in vzgoji obeh staršev…
- Na Švedskem…skupno varstvo in vzgoja z razvezo ne prenehata, razen če jo sodišče posebej odpravi…
- V Veliki Britaniji…staršema po razvezi praviloma ostaneta skupna vzgoja in varstvo otroka…
- V Franciji…ima skupno izvrševanje starševske odgovornosti prednost pred ostalimi možnostmi…
- Če se v Avstriji razveže zakonska zveza staršev, ki skupaj izvršujeta starševsko skrb, partnerja lahko še naprej skupaj izvršujeta to skrb, če se le dogovorita, v katerem gospodinjstvu se bo otrok pretežno nahajal.
Pri vseh naštetih državah je poudarjena kontinuiteta skupne vzgoje in varstva obeh staršev med in po ločitvenem postopku. Slovenski DZ pa na drugi strani določa, da se morata starša o tem pomembnem vprašanju, komu bo otrok po ločitvi zaupan v vzgojo in varstvo in koliko stikov bo imel otrok z drugim staršem, šele dogovoriti. In to tista dva, ki se zaradi nerazumevanja ločujeta!?
Gre pri tej razliki za precenjevanje slovenskih staršev s strani zakonodajalca ali za napako piscev DZ? Ali za vpliv tistih poklicnih udeležencev v ločitvenih postopkih, ki jim ti pomenijo dobro plačano pridobitno dejavnost?
Razlika med evropsko in slovensko zakonodajo je očitna in tudi usodna. Usodna predvsem za odraščajoče otroke, ki bi morali imeti za zdravo in srečno odraščanje uravnotežen odnos z obema staršema, tudi med in po ločitvenem postopku. Tako, kot je to bilo še v času delovanja nuklearne družine.
Ločitveni »dogovori« staršev potekajo v sodnih dvoranah. Naivno je pričakovanje, da bosta ob tem starša pokazala zrelost in preudarnost. Razlogi za ločitev praviloma izhajajo iz globoko zakoreninjenih vzorcev iz njunih primarnih družin. Z njihovim razreševanjem imajo težave celo partnerski terapevti, kaj šele sodnice. In prav tako naivno je pričakovanje, da se bodo pogosto neetični odvetniki in izvedenci uspeli upreti skušnjavi za podaljševanje sodnih postopkov, ki jim jih zakon dopušča. In s tem dopušča nadaljevanje izstavljanja visokih računov. Uporabljajo jih povsem legalno, tako kot je bila legalna Odisejeva zvijača s konjem.
V vsakem primeru sedanja zakonodaja odpira vrata za nikoli končane sodno socialne (SS) postopke prepletene z birokratsko navlako ter ekonomskim in čustvenim izčrpavanjem.
Pomembno dejstvo, ki onemogoča izvajanje morebitne dobronamernosti DZ je, da se lažne prijave nasilja in kršitve sodb o stikih v slovenski sodni praksi ne kaznuje. So zato tako pogoste? Statistika na spletnih straneh MDDSZ nakazuje na diskriminacijo očetov, saj jih je zgolj 8% prejemnikov preživninskih zahtevkov (Vir). Manj kot 2% jim varstvo in vzgojo otrok uspe doseči na sodišču! Zaman se iščeta Pozejdon in Atena, ki bi kaznovala neetične prevare.
V kolumnah objavljenih na IUS-INFO je gospa Vlasta Nussdorfer, zagotovo poznavalka sodno socialnih postopkov, bivša svetovalka Predsednika RS, ustanoviteljica Belega obroča, bivša Varuhinja človekovih pravic in bivša Generalna tožilka, razkrila nekaj dejstev, ki preprečujejo zdravje in srečo slovenskih otrok in ločenih staršev. Če jih strnemo izvemo: • Da je večina otrok v razveznih postopkih zaupana materam in da o tem odločajo ženske sodnice in izvedenke. • Da materam sodne stroške pogosto plačuje državni proračun, očetje pa ga zgolj polnijo. • Da ne pozna primera, da oče ne bi omogočal rednih stikov otrok z materjo, če mu jih je sodišče vsaj začasno “dodelilo”, obratno pa pogosto obstajajo pravi ceremoniali odtujevanja. • Da se (matere) pritožujejo na vsak sodni “pildek”, izločajo vse po vrsti, ne hodijo na obravnave in prosijo za stalne preložitve, napadajo izvedeniška mnenja in izvedence, pišejo in kličejo v medije. • Da sodniki teh izigravanj ne prekinejo, kljub temu, da so “gospodarji postopkov”. • Da imajo te neodgovorne matere dobesedno “za norca” celo pravosodje z izvedenci vred. • Da matere na dneve, ko otroci po sodnih odločbah “pripadajo” očetom, ponje prihajajo v vrtce in jih tako “prehitijo” ter dobesedno pred nosom odpeljejo (nekaznovano). • …
Izjave, ki bi morale sprožiti alarm, a so odgovorni na MDDSZ, Ministrstvu za pravosodje, Sodnem svetu, Vrhovnem sodišču, Odvetniški zbornici, Združenju sodnikov…pomenljivo tiho. Odgovornost urediti ločitveno zakonodajo in sodno socialne postopke je na strani zakonodajalca. Pomembno je poudariti, da je za otroka manj pomembna pravna formulacija po-ločitvenega statusa (dodelitev v varstvo in vzgojo, skupno skrbništvo, deljeno skrbništvo,…) pač pa je zanj ključno, da ima uravnotežen odnos z obema staršema.
Zaradi slabe zakonodaje in škodljivih sodno socialnih postopkov se je DOOR, ki od februarja lani deluje s statusom društva v javnem interesu, povezal s sorodnimi društvi iz zahodnega Balkana: Hrvaške, Srbije, Bosne in Makedonije. Tudi tam je stanje podobno slovenskemu…torej daleč od napredne evropske sodno socialne prakse. Da imamo na slovenskih družinskih sodiščih balkanski divji zahod je razvidno tudi iz izjav nekaterih drugih poklicih udeležencev v ločitvenih postopkih. Povzemamo nekatere: • Irma Kirin, vodja družinskega sodišča: „V razveznih postopkih o skupnem skrbništvu odločajo matere!“ (Polnočni klub, rtvslo, 2014) • Boštjan Verstovšek, odvetnik: „Odvetnik, ki zastopa mater se lahko zlekne, odvetnik, ki zastopa očeta bije bitko, ki ima zelo malo možnosti za uspeh.“ (Polnočni klub, rtvslo, 2014) • Radovan Radetič, sociolog, CSD Moste : „(Lažne) prijave nasilništva preprečujejo skupno starševstvo.“ (Polnočni klub, rtvslo, 2014) • Marija Snežna Novak, sodnica: »Lažne prijave nasilja svojim strankam predlagajo odvetniki!« (Dnevnik, 2009). • Iz Načelnega mnenje št. 164, ki ga je izdala Komisija za preprečevanje korupcije (2009), izvemo, da je tako na Centrih za socialno delo, kot tudi na družinskih sodiščih prisotna diskriminacija in korupcija. • Dr. Jasna Podreka in Tjaše Žakelj: »…oče dobi otroke v vzgojo in varstvo zgolj ob odsotnosti materine želje…“ (raziskava po naročilu MDDSZ, 2017)
Usmeritev slovenskega družinskega prava sicer je, da je temelj varstva otroka njegova korist. Tudi določba Konvencije o otrokovih pravicah potrjuje, da je treba pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom upoštevati njegovo korist. Problem pa je, ker otrokova (največja) korist v DZ sploh ni določena. Določa se jo za vsako ločitev posebej, za vsakega otroka posebej in s tem (tudi preko čakanj na izvedence) dodatno daljša postopke. Je to res potrebno?! Strokovnjaki namreč trdijo, da je „Največja korist otrok po ločitvi uravnoteženi stiki z obema staršema!“ (Vir) V skladu z Družinskim zakonikom, Kazenskim zakonikom…dodajamo v DOOR.
Najbolje bi bilo, da vojn staršev sploh ne bi bilo. A če so že, ne dopustite, da se otroci mečejo v prepad odraščanja brez uravnotežene prisotnosti obeh staršev!
Iztok Ivančič