Odprto pismo
Spoštovana gospa Lilijana Kozlovič, Ministrica za pravosodje
Spoštovani gospod Janez Cigler Kralj, Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Spoštovani gospod Tomaž Gantar, Minister za zdravje
V zadnjih treh dneh mediji poročajo o Mučnem odvzemu treh otrok materi. Gre za dogodek, ki se v državi z dobrim sodno socialnim sistemom in primerno zakonodajo, nebi mogel dogoditi. Dogodek, kjer mati opisuje grozljivo situacijo izvršbe, ko so izvršitelji 4 ure trgali 3 mladoletne otroke iz njenega naročja in jih nato predali očetu. V konkretnem primeru poznamo tudi očetovo verzijo istih dogodkov. Verjetno ne boste presenečeni, če ugotovimo, da se zgodbi (in razlogi, ki so vodili do opisanega zaključka) precej razlikujeta. Nismo ne Bogovi, ne sodniki, da bi sodil, kdo od njiju ima prav ali kaj se je v resnici dogajalo. Z lahkoto pa ugotovimo, v kateri vsebini sta zgodbi obeh staršev popolnoma enaki: opisujeta grozovito stisko, strah, grozo, trpljenje, jok, kričanje,…njunih otrok ob tem dogodku. In krivdo za ta in podobne dogodke, ko se otroci trgajo iz naročij očetov, nosi izključno slab sodno socialni (SS) sistem.
Če preskočimo ugotovitev, da so mediji o tem dogodku poročali, zaradi tega, ker je “lastnik ugriznil psa” in ne obratno (v slovenski SS praksi so otroci skoraj izključno dodeljeni materam in ne očetom), moramo ugotoviti, da Družinski zakonik ne ponuja primernih rešitev za podobne primere oz. ne ponuja postopkov, da se to sploh nebi moglo zgoditi. Poznamo pa jih v DOOR in smo jih že 7. marca 2017predstavili tudi v Parlamentu.
Rešitev se imenuje Sostarševstvo – Uravnoteženo skrbništvo kot prvi in najboljši izbor ob razvezi.
Sodne odločbe, ki vsebujejo določitve o tem, kateremu staršu se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo in kateremu se določijo zgolj stiki, se sklicujejo na največjo korist otrok. Problem je, ker Družinski zakonik sploh ne postavlja definicije, kaj je to največja korist otrok! Zelo pogosti so primeri, ko se o tem ne moreta sporazumeti starša, pri tem jima niso v pomoč pridobitni odvetniki, o tem postavita dva različna sodna izvedenca praviloma dve različni mnenji, strokovne odločitve tako ne more sprejeti niti sodnica in zato na koncu o tem sodišče sprašuje mladoletnega otroka!!! V razveznih postopkih pa so otroci praviloma žrtve odtujitvenega sindroma (Parental Alienation Syndrome), hude oblike čustvenega nasilja. Žrtve psihičnega nasilja, ki v tem kontekstu sploh nebi smeli nastopati na sodišču, tudi po Konvenciji o otrokovih pravicah (CRC, General Comments n.:12 (2009), členi 21, 22 in 23).
Prva stvar, ki jo očitamo Družinskem zakoniku je torej, da ne postavlja definicije največje koristi otrok ob ločitvi. V DOOR smo jo definirali s pomočjo strokovnjakov: psihologov, antropologov, sociologov in socialnih delavcev (ter mednarodnih organizacij): To so uravnoteženi stiki z obema staršema tudi po razvezi. Za ta namen smo pripravili novo paradigmo ločitvenih postopkov: t.i. Sostarševstvo (Uravnoteženo skrbništvo). V DOOR predlagamo Uravnoteženo skrbništvo kot prvi in najboljši način ureditve varstva in vzgoje otrok ob morebitni ločitvi. Ne gre za promoviranje ločitev, gre za njihovo ureditev, takrat ko ni druge rešitve.
Sostarševstvo v razvezne postopke uvaja 5 izhodišč:
- V primeru razveze sta oba starša še naprej obvezna skrbeti za skupne otroke – uravnoteženo (a priori sodna odločitev).
- Sodišče ima zakonsko možnost, da starša napoti na program izboljšave med-starševske komunikacije/terapije (strokovna možnost razreševanja nekompatibilnih vzorcev iz primarnih družin).
- Sodišča morajo dosledno preganjati lažne ovadbe vseh oblik nasilništva.
- Otroci, v razveznih postopkih ne sodelujejo.
- Preživnino nadomesti skupna starševska blagajna.
Uveljavljanje Sostarševstva bo zelo verjetno povzročilo odpor pri tistih, ki jim dolgoletn razvezni postopki predstavljajo poslovno priložnost. Strošek za odvetnika posameznega starša letno stane okoli 10.000 eur. Sostarševstvo bi sedaj 6 in več let dolge razvezne postopke, skrajšalo na zgolj 3 mesece. Občutek imamo tudi, da razvezni postopki danes potekajo diskriminatorno. Diskriminatorne sodne odločbe pa so garancija za dolgoletne sodne postopke.
Danes se starša v razveznih postopkih postavlja v položaj, da se morata prerekati in boriti za nekaj, kar je nedeljivo – skupne otroke. Ob tem se lahko spomnimo Salomonove sodbe, kateri starš bo popustil?
Predlagamo ustanovitev medresorskega telesa, ki bi opisano problematiko rešilo. V njem smo pripravljeni sodelovati. Izkušenj imamo na žalost dovolj.