Spoštovani mag. Damijan Florjančič, predsednik Vrhovnega sodišča
Z zanimanjem smo prebrali objavo Vrhovnega sodišča glede izvajanja stikov v časju covid19 z dne 6. 4. 2020.
Pozdravljamo vaše priporočilo, da se neposredni stiki s staršem, pri katerem otrok ne živi, za čas epidemije ne preprečujejo, če na strani staršev ali otroka oziroma drugih bližnjih, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, ni kakšnih rizičnih okoliščin, ki jih uvrščajo v posebej ranljivo skupino. Razumemo, da gre za “načelni napotek”: O vsem pa vendarle odločajo sodišča, na podlagi okoliščin. In tu se zaplete do te mere, da je vaša zagotovo dobronamerna objava, na žalost brez uporabne vrednost za starše, ki uveljavljajo pravico do stikov. Še posebej za tiste, ki so že do sedaj imeli težavo uveljavljati pravico do stikov s svojimi otroci. In teh je res veliko. V našem društvu DOOR smo praktično vsi v podobnem položaju.
DOOR združuje hotenja nekaj tisoč staršev in otrok.
V DOOR torej ugotavlajmo, da je bilo izvajanje stikov mnogokrat problematično že pred Odredbo o omejevanju stikov (Odredba), saj njihovo kršenje v sodni praksi praktično ni kaznivo. Zgolj če je zlonamerno, kar pa se praviloma ne ugotavlja. Odredbo lahko razumemo tudi kot napoved novih sodnih postopkov, zahtev po izvršbah, nepotrebnega kreganja staršev za nekaj, kar fizično ni deljivo, dodatnega stroška za pravdanje, ki si ga mnogi starši po večletnem pravdanju za otroke ne morejo več privoščiti, saj jim denarja enostavno zmanjka. Postopki ugotavljanja kaj je v največjo korist otrok, na kar se praviloma sklicujejo sodbe, nebi smela biti odvisna od materialnega stanja enega ali drugega starša. Poziv Ministrstva za pravosodje in drugih strokovnih služb, tudi nekaterih odvetnikov je v teh dneh bil, da o stikih odločajo sodišča na podlagi največje koristi otroka. Slednje naj bo izhodišče za nadaljevanje spodaj.
V Družinskem zakoniku je besedna zveza največja korist otrok najpogostejša besedna zveza in je uporabljena nekaj 10-krat. Ključni problem pa je, da je zakon sploh ne definira. Med tem ko stroka: razvojni psihologi, klinični psihologi, zdravniki, antropologi,… v Sloveniji in svetu trdijo, da je to uravnotežen stik otrok z obema staršema tudi po razvezi. Če zakon ne definira največje koristi otroka je torej naivno pozivati sodišča, da naj se nanjo sklicujejo. V tem primeru je namreč prepuščena dnevni in pogosto nestrokovni oceni posamezne sodnice/ka. Sodnice/ki so strokovnjaki za pravno področje in od njih ne moremo pričakovati poglobljenega znanja razvojne psihologije. Sklicevanje na pomoč sodnih izvedencev se v praksi pokaže kot neustrezno. Različni izvedenci podajajo o istem primeru različna mnenja v različnih časovnih obdobjih, podaljšujejo že tako dolge sodne postopke in jih že tako drage še dražijo. Razvezni postopki v Sloveniji pogosto trajajo 6 let in več, ter posameznega starša na leto stanejo približno 10.000 Eur. V vsem tem času pa so otroci praviloma žrtve psihičnega nasilja v smislu odtujevanja s strani starša kateremu so zaupani v varstvo in skrb, ki ga stroka pozna kot Parental Alienation Syndrome (PAS). Razvezni postopki s tem postajajo tudi izrazit zdravstveni problem otrok. Iz tega je razvidno, da v Sloveniji potrebujemo drugačno paradigmo razveznih postopkov.
Mi rešitev vidimo v uvedbi Uravnoteženega skrbništva (Sostarševstvo), kot prvemu izboru in ne zgolj kot sramežljivomožnost (138. člen Družinskega zakonika). Predstavitev “Uravnoteženega skrbništva” je v zavihku Dokumenti.
V dokumentu “Uravnoteženo skrbništvo” je omenjen tudi strokovni posvet Otrok pred sodiščem, ki ga je 21. 10. 2008 organiziralo prav Vrhovno sodišče. Želimo si, da bi probleme, na katere vas je takrat v svojem referatu opozorila Varuhinja človekovih pravic, po 12ih letih vendarle pričeli reševati.