Sostarševstvo – uravnoteženo starševstvo

Ali je pravni sistem, ki omogoča uporabo pravnih sredstev na škodo zdravja mladoletnih otrok, etičen? Problem je sistemski in strukturalen: prisoten je na vseh oddelkih družinskih sodišč in prepleten skozi več zakonov (Družinski zakonik, Zakon o kazenskem postopku, Kazenski zakonik,…).

Sedanja ločitvena zakonodaja in sodno socialni postopki dovoljuje, da mnogi služijo z metanjem mladoletnih otrok v prepad odraščanja brez ustreznega kontakta z enim od staršev.

Rešitev je sprememba zakonodaje, tako da bo ob ločitvi zapovedovala “a priori” uravnoteženo starševstvo (Sostarševstvo) dveh kompetentnih staršev. To mora postati prvi izbor sodišča, ker je to največja korist otrok tudi po ločitvi.

Število težkih razvez, takih kjer se starša sama ne moreta dogovoriti o tem, kdo naj bi vzgajal in skrbel za skupne otroke, kljub novemu Družinskemu zakoniku (ali pa ravno zaradi njega), raste. Taki ločitveni postopki praviloma trajajo več let (6+) in so enormno psihično in finančno breme za starše. Pomenijo tudi zdravstveni problem. Tako za starše kot tudi za otroke, in to s trajnimi posledicami. DOOR predlaga, da se Družinski zakonik nadgradi z novo ločitveno paradigmo – Sostarševstvom, ki te probleme odpravlja.

Sostarševstvo – uravnoteženo starševstvo, vsebuje 6 elementov:

1. V Družinski zakonik uvaja definicijo »Največje koristi otrok, ki je – usklajena glede na mnenje psihologov, razvojnih psihologov, zdravnikov, antropologov, sociologov,…: uravnotežen stik otrok z obema kompetentnima staršema tudi po razvezi”. Danes se v razveznih postopkih veliko časa (let!), za vsak starševski par posebej, za vsakega otroka posebej,… porabi ravno za ugotavljanje največje koristi otrok. Skrajno neresno se nam zdi o tem na sodiščih spraševati mladoletne otroke; po tem, ko se o tem nista mogla niti s pomočjo odvetnikov dogovoriti starša, uskladiti izvedenci in odločiti sodnica. Če otroka ne sprašujemo ali bi hodil v šolo, ali bi na kolesu nosil čelado,… ga ne bomo niti tega ali bi odraščal z obema staršema. O tem smo se zedinili odrasli starši in strokovnjaki.
2. V primeru razveze sta oba starša še naprej dolžna skrbeti za skupne otroke – uravnoteženo; a priori sodna odločitev, četudi je eden od staršev proti. Vzgoja otrok ni zgolj pravica, je tudi dolžnost starša. Če kateri od staršev ne razume potrebe svojega otroka tudi po drugem staršu, se mu s sodno odločbo lahko zmanjšuje njegov čas preživet z otrokom. Na drugi strani pa povečuje denarni prispevek v skupno starševsko blagajno. Ta ukrep deluje tudi kot varovalka (#1). Ob sedanji ureditvi ima starš, ki mu otroci niso zaupani v vzgojo in varstvo, težave celo – pri komunikaciji z otrokovim osebnim zdravnikom, – pri obisku govorilih ur, – pri spremljavi otroka na prostočasnih aktivnostih ipd. Predlagamo pripravo protokola.
3. Sodišče ima zakonsko možnost, da starša napoti na obvezni program izboljšave medstarševske komunikacije. Sodne dvorane so najmanj primeren prostor za razreševanje partnerskih težav. Praviloma je zanje nujno strokovno, celo terapevtsko razreševanje nepredelanih vzorcev iz primarnih družin. Ti so praviloma globoki, dolgotrajni in težko v celoti rešljivi.  Z mediacijo, ki jo danes predvideva Družinski zakonik, pa sploh ne. Opozarjamo tudi, da morajo terapevti med izvajanjem programov imeti možnost sodelovanja s sodišči. Sodišča morajo dobiti povratno informacijo o tem ali nek starš razume potrebo skupnih otrok po kvalitetnem stiku tudi z drugim staršem in dolžnost drugega starša vzgajati svoje otroke. Če je ne razume, se njemu zmanjšuje čas preživet z otrokom, ter sorazmerno povečuje njegov finančni vložek v skupno starševsko blagajno. To se nam zdi tudi primerna varovalka (#2) za morebitni dvom v uspešnost takih programov.
4. Sodišča morajo dosledno preganjati lažne ovadbe vseh oblik nasilništva, in jih sankcionirati. Preko njih se starš namreč z lahkoto lahko izogiba največji koristi otrok. Posledica njegove, praviloma njene, prijave nasilništva pogosto vodi v izdajo začasne odredbe prepovedi stika starša, praviloma očeta, z otrokom. Prepoved pogosto postane relativno trajna. Razumemo in podpiramo zakonsko možnost, da se na ta način ščiti morebitna žrtev a ugotavljanje resničnosti prijave mora biti absolutno prioritetno in hitro! In lažna prijava sankcionirana, kar bo varovalka (#3), da se lažne prijave prenehajo. Na ta žgoči problem so opozorili tudi že nekateri odvetniki (vir: izjava odvetnice Simone Marko, Odmevi, 29. 3. 2018) in celo sodnice (vir: Dnevnik 28. 11. 2009, intervju s sodnico Marijo S. Novak). Tudi na to, da jih svojim strankam pogosto svetujejo odvetniki. O tem žal molči odvetniška zbornica, Urad varuha človekovih pravic in tožilstvo. Ne poznamo niti enega primera, da bi se lažna prijava nasilništva v Sloveniji sankcionirala. To je dober motiv za nadaljevanje take izprijene prakse.
5. Otroci v razveznih postopkih ne sodelujejo. Za njih je vsako pojavljanje na sodiščih, policiji, žal tudi na csd, travmatično. Njihovo izjavljanje o tem pri kateremu staršu bi bili raje, je pogosto odvisno od dnevne situacije odnosa s staršem. Je tudi podlaga za kasnejše hude občutke krivde. Praviloma so tudi žrtve PAS in s posledicami podobnimi Štokholmskemu sindromu.  S tem bi kršili tudi Konvencijo o otrokovih pravicah. Poleg osnovne dikcije v KOP, je za ta namen potrebno upoštevati tudi njene dodatke in komentarje: CRC, General Comments n.:12 (2009). Predvsem člene 21, 22 in 23, ki opozarjajo na to, da mora biti otrokova volja svobodna in ne predmet manipulacij, nasilništva ali drugih vplivanj. Sindrom PAS pa vse to je. Otroci so na slovenskih sodiščih sicer pogosto, nekateri celo deset in večkrat, sogovorniki sodnic, policije, delavcev na csd. Za njih je to izredno travmatična izkušnja, pa čeprav je opravljena v »otroku prijazni sobi« napolnjeni s plišastimi igračami in podobami Disneyjevih junakov na stenah.
6. Preživnino nadomesti skupna starševska blagajna. Vanjo v enakih deležih prispevata oba starša. Finančne potrebe otrok se določijo za vsako starost posebej, lahko upoštevajo tudi standard staršev, in predstavljajo obvezni minimum, ki ga posamezni starš mora prispevati (podobno t.i. nemškim/düsseldorfskim tabelam). Iz dosedanje sodne prakse je razvidno, da se danes preživnina pogosto uporablja za izsiljevanje, kazen,…in dodatno podaljšuje in še draži sodne postopke. Predstavlja tudi problem diskriminacije in finančnih anomalij (zmanjševanje posojilne sposobnosti za plačnika/co, prištevanje preživnin v dohodek za prejemnico/ka ipd.).