19. 08. 2026
Ogledali smo si 16 zgodb na temo ločitvene problematike v Sloveniji, ki jih je iniciativa »Očetje brez glasu« objavila na svojem javno dostopnem YouTube kanalu. DOOR z iniciativo ni povezan, ukvarjamo pa se z isto problematiko. Povod za ogled je bilo dejstvo, da so objave zabeležile skupno že preko 80.000 ogledov. Zanimalo nas je, ali je iz zgodb mogoče izluščiti skupni vzorec.
Pet glavnih zaključkov
- Največja nevarnost ni napačna začetna informacija, ampak njeno institucionalno utrjevanje.
Vsak sistem lahko dobi napačno informacijo. Problem nastane, če je ne preveri, jo vključi v strokovno mnenje, nato pa se nanjo sklicujejo še drugi organi. Napačna začetna ocena tako postopoma postane »dejstvo«.
- Pri družinskih postopkih je čas bistveno pomembnejši kot pri večini drugih sodnih postopkov.
Če je nekdo neupravičeno obsojen za določeno ravnanje, je mogoče odločitev kasneje spremeniti. Pri odnosu otroka s staršem pa je posledice večmesečne ali večletne prekinitve stikov bistveno težje popraviti. Zato bi moral biti sistem posebej občutljiv na nepopravljive posledice začasnih ukrepov.
- Zaščita otroka in omejevanje stikov nista nujno ista stvar.
Če obstaja utemeljen sum nasilja ali ogroženosti otroka, mora sistem otroka zaščititi. Toda hkrati mora čim prej ugotoviti, ali je nevarnost dejanska. Začasni ukrep, ki otroka zaščiti pred nasiljem, je nekaj drugega kot dolgotrajno omejevanje odnosa z varnim staršem na podlagi nepreverjene trditve.
- Otrok bi moral biti središče postopka, ne konflikt med staršema.
Iz teh zgodb je mogoče razbrati, da se postopki pogosto vrtijo okoli vprašanja, kateri od staršev ima prav, kdo je bolj kriv in kdo je bolj primeren. Za otroka pa je ključno nekaj drugega: kdo sta njegova starša, kakšen odnos ima z vsakim od njiju in ali sta oba sposobna zagotavljati varno, stabilno in razvojno ustrezno okolje.
- Sistem potrebuje mehanizem za hitro preverjanje lastnih napak.
Najbolj problematičen je položaj, ko institucija enkrat sprejme določeno oceno, potem pa nima učinkovitega mehanizma, da bi jo sama hitro preverila in priznala kot napačno. Če se pojavi nov dokaz, nasprotno vedenje otroka ali pomembno neskladje v dokumentaciji, mora obstajati možnost hitre, neodvisne ponovne ocene, ne pa čakanja več let na konec postopka.
Nato smo si še enkrat prebrali članek, ki ga je 4. maja 2022 objavil spletni časopis IUS-INFO. Podpisala ga je Vlasta Nussdorfer, dolgoletna državna tožilka, nekdanja vodja Oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto, nekdanja vrhovna državna tožilka, nekdanja varuhinja človekovih pravic, ustanoviteljica Belega obroča Slovenije in poznejša svetovalka predsednika republike. Tudi njen zapis smo združili v pet alinej.
- Dolgotrajnost postopkov sama po sebi povzroča škodo otroku.
Če se stiki več mesecev ali let ne izvajajo, se lahko odnos med otrokom in drugim staršem trajno spremeni. - Očitke o nasilju ali spolni zlorabi je treba hitro in strokovno preveriti.
Opozarja na nevarnost, da se neutemeljene prijave uporabljajo kot sredstvo za preprečevanje stikov. - Sodišče mora učinkovito preprečevati procesno zavlačevanje.
Sprašuje se, zakaj sodišča ne preprečijo ponavljajočih se preložitev, pritožb in drugih ravnanj, katerih posledica je predvsem minevanje časa. - CSD in izvedenci morajo aktivno ugotavljati dejansko stanje.
Ne smejo ostati zgolj pri navedbah staršev, ampak morajo preverjati, kaj se dejansko dogaja z otrokom in njegovimi stiki z obema staršema. - Otrok ne sme biti talec konflikta med staršema.
Osrednje sporočilo njenega članka je, da mora biti sistem organiziran tako, da se manipulacija, preprečevanje stikov in zavlačevanje ne splačajo, saj je v nasprotnem primeru cena plačana predvsem z otrokovim otroštvom.
Zanimal nas je presek izjav staršev/očetov in zapisa predstavnice stroke. Ko obe skupini ugotovitev združimo, se pokaže pet širših sistemskih problemov:
- Preverjanje dejanskega stanja
Navedbe staršev ne smejo same po sebi postati dejstva. CSD, izvedenci in sodišče morajo aktivno preverjati, kaj se dejansko dogaja. - Hitrost postopka
V družinskih postopkih čas ni nevtralen. Vsak mesec brez stikov lahko vpliva na odnos otroka s staršem. - Preverjanje očitkov in zaščita otroka
Očitek nasilja ali zlorabe zahteva resno in hitro obravnavo, vendar tudi hitro preverjanje, ali je utemeljen. Zaščita otroka ne sme avtomatično pomeniti dolgotrajne prekinitve stikov. - Preprečevanje zlorabe postopka
Če lahko ponavljajoče se pritožbe, prelaganja, nove prijave ali druge procesne aktivnosti povzročijo večletno trajanje postopka, lahko že samo trajanje postopka postane sredstvo za doseganje cilja. - Otrok kot dejansko središče sistema
Tako starši kot Nussdorferjeva opozarjajo, da se lahko v ospredje postavi konflikt odraslih, medtem ko otrok in njegov odnos z obema staršema postaneta drugotnega pomena.
Najmočnejša ugotovitev preseka
Primerjava pokaže ujemanje med izkušnjo staršev in opozorili predstavnice stroke. To daje argumentu precej večjo težo, kot če bi bile ugotovitve predstavljene samo kot kritika staršev do institucij.
Ugotovitve staršev, ki opisujejo svoje izkušnje z dolgotrajnimi postopki, se v ključnih točkah ujemajo z opozorili Vlaste Nussdorfer, ki na problem opozarja z vidika stroke. Tako starši kot Nussdorferjeva opozarjajo na škodljivost dolgotrajnih postopkov, potrebo po hitrem in strokovnem preverjanju očitkov, nujnost aktivnega ugotavljanja dejanskega stanja ter nevarnost, da otrok postane talec konflikta med staršema. Skupni imenovalec obeh pogledov je zato predvsem potreba po sistemu, ki zna hitro preveriti sporne navedbe, preprečiti procesno zavlačevanje in pravočasno popraviti morebitne napačne ocene. V nasprotnem primeru lahko sistem, ki naj bi otroka zaščitil, zaradi svoje počasnosti in nezmožnosti popravljanja napak sam prispeva k temu, da otrok izgubi pomemben del odnosa z enim od staršev.
Nussdorferjeva pravzaprav potrjuje ključne ugotovitve staršev!
Pri analizi smo si pomagali z UI.