22. 10. 2024
Javno objavljamo dopis uredniku TV Tednika gospodu Dejanu Ladiki, kot naš komentar na včeraj objavljen prispevek novinarke Anke Pirš.
Spoštovani,
včeraj smo z zanimanjem spremljali prispevek novinarke Anke Pirš na temo koristi otrok v ločitvenih postopkih s poudarkom na nevarnost družinskega nasilja.
Uvodoma naj zapišemo, da v Društvu staršev DOOR obsojamo vse oblike nasilja v družini! Črno belo in tendenciozno prikazovanje te problematike je lahko prispevek k nasilju.
Portal Siol je te dni v razmaku le nekaj dni objavil dva prispevka na temo ločitvene problematike. Enega smo podpisali v DOOR, drugega je podpisala njihova novinarka. Pregled obeh pokaže objetivnejši pogled na sistemski in strukturalni problem zakonodaje in poteka ločitvenih postopkov. Vsekakor priporočamo tudi branje javnega pisma poslanega odgovornim: Posmeh Evropskemu dneva pravosodja.
V eni od tabel, ki jih je pripravila novinarka Siola Krašovec, boste našli podatek za dokaz diskriminacije moških v ločitvenih postopkih. Čeprav navedeni odstotek materam dodeljenih otrok 54 (očetom 3), precej odstopa od tistega s katerim razpolagamo v DOOR: materam 98 (očetom 2), je alarmanten in že sam po sebi dokaz diskriminacije! Ob tem moramo seveda nasprotovati pojasnilu odvetnice Nuše Dular, da gre velika razlika v dodelitvah med spoloma na račun manjšega interesa očetov za vzgojo torok. To enostavno ni res! V kolikor se boste vendarle odločili objektivneje kot je to počela gospa Pirš, raziskati in obelodaniti problematiko ločitvene problematike, kjer igra neenakosti med spoloma v ločitvenih postopkih pomembno vlogo, boste zagotovo tudi ugotovili, da so odvetniki del problema in ne del rešitve in zato neprimerni za razlago takih statističnih podatkov.
V DOOR nismo prepričani da je Pirš (nekoč tudi Lucignano) primerna za ta namen. Leta 2016 ji je njen urednik preprečil objavo neetično pripravljenega članka v Tedniku na podobno temo. Tudi nismo prepričani, da objavljanje večinoma enostransko prikazovanih osebnih zgodb mater, podobih zgodb očetov imamo v DOOR na stotine, lahko reši problem diskriminatornih, dolgih in dragih ločitvenih postopkov. Problem je sistemski in strukturalen, zato v DOOR delujemo na relaciji do odgovornih ministrstev, Državnega zbora, Državnega sveta in poslanskih skupin s ciljem spremembe zakonodaje, ki to ureja.
Dodatno opozarjamo na črno belo prikazovanje problematike družinskega nasilja in zanikanje obstoja čustvenega/psihičnega nasilja (pogovorno odtujevanja), ki si ga je privoščila novinarka Pirš. Naj pojasnimo na kratko: V prispevku med drugim slišimo, da je že tudi zgolj prisotnost otroka ob izvajanju fizičnega nasilja enega starša nad drugim staršem- nasilje nad otrokom. Drži. A drži tudi, in tega novinarka ne pove, da je zgolj prisotnost otroka ob izvajanju psihičnega nasilja enega starša nad drugim staršem – nasilje nad otrokom. In prav tako drži, da je že zgolj prisotnost starša ob izvajanju psihičnega nasilja drugega starša nad otrokom- nasilje nad drugim staršem.
V 1.700 obravnavah nasilja iz leta 2022, ki ga Pirš omenja v prispevku, niso navedene prijave psihičnega nasilja, ki ga podajajo moški, saj jih policija praviloma odslovi, kot neresne. Statistika jih zato ne beleži. Pritrjujemo pa navedbam dr. Podreka v nadaljevanju, da odločevalci ne poznajo dinamik nasilja. Policija je le eden takih. Pritrjujemo tudi opozorilu dr. Podreka, da bi inštitucije morale stopiti v bran žrtvam nasilja…tudi psihičnega, dodajamo v DOOR.
Ob navajanju žtevila žrtev femicida (6 do 10 letno) bi bilo primerno dodati vsaj še število samomorov moških, ki je preko 250 letno in je 4,5 krat večje od samomora žensk. Tudi ti so v velikem številu posledica nerazrešenega družinskega nasilja o katerem govori dr. Podreka. In dr. Podreka ima zagotovo tudi prav, ko trdi, da se velikokrat spregleda, kdo je žrtev nasilja.
Problematiziranje dela izvedencev (Pirš + dr. Areh) je na mestu. Tudi v DOOR ga ocenjujemo pogosto, kot nestrokovno. Tako kot odvetniki, so tudi izvedenci del problema in manj kot del rešitve zahtevne ločitvene problematike.
Skrajno škodljivo je t.i. razbijanje mita o starševskem odtujevanju, ki se ga grejo na MDDSZ. So posmeh delu in ugotovitvam priznanih, tudi mednarodno, strokovnjakov in inštitucij (zgolj kot primer navajamo: ICSP, World Parents Organization, Karen Woodall, dr. Craig Childress klinični psiholog, eden vodilnih v ZDA. Zanimivo, tudi dr. Childress zanika obstoj starševskega odtujevanja a ga nadomešča s klinično ugotovljivo patologijo, ki je v ozadju pogovornega “starševskega odtujevanja”. Na povezavi si lahko ogledate njegov nastop na mednarodni konferenci, ki jo je DOOR soorganiziral leta 2023 v Novem Sadu.
Oblike nasilja se, če ne preprečimo že prve pojavne oblike, pogosto prepletajo in ena drugo spodbujajo. Zanikanje ene oblike nasilja odpira prostor za druge oblike. Se tega zavedajo na MDDSZ?
Nimamo podatka, da bi sodišče v ločitvenih postopkih kdaj smiselno uporabilo 22. člen KZS.
Spoštovani gospod Ladika, na razpolago smo vam za dodatna pojasnila.